Trubar je bil v bistvu Malnarjev sin

In potem je fajn, da mamo tud Slovenceljni en pošten domač tekst. Da lahko rečemo, da mamo tud mi svojo literaturo. En čist NAŠ taprav tekst. Kot ene poštene krompirjeve žgance fejst zabeljene z mastnimi ocvirki. Ne spodob se, da bi mi kej izostajali za svetom, nenazadnje kaj bodo pa sosedje rekli?!
In potem pride to literarno delo, ki ga avtor Trnja v Arkadiji primerja z "literaturo, kot je danes navodilo za pralni stroj".

Vsemu navkljub, tud spremembi imena iz Malnarja v Trubarja, da bi slišalo bolj dzekovsko, bolj nemško, Dediju Dolgobrademu wannabe našemu Prvemu Pisatelju, počasi pojenjujejo moči za zasedo dne enaintridesetega oktobra. Verjeli ali ne, opit z moštom kurbish lepotičk Scile in Karibde, se težko zaveda stanja (ati bi rekel, zakaj spet stereotipiziramo pisatelje), ki sili k nam iz sosednje Amerike. Na koncu so itak vsega krive čarovnice. Komaj se jih znebimo, pa kaj češ, treba se je delat gostoljubne. Tud zgodovina nas uči, da moremo ostat zvesti papeštvu, ljubi bog, izostajanja ali izstopanja pa si nakakor ne moramo privoščiti. Za vsak slučaj, da ne bi kdo kaj rekel ...
Mogoče bi si tud Dedija Malnarja v spominu raje ohranjali jutri, s polnimi ritami karameliziranih jabolk in s trivialkami.


In pol sem se tud sama preimenovala in zdej klošarim iz enega bloga na drugega in iščem ustrezno ugnezditev. Začasno v placenti.